Luzzu

Alex Camilleri, Malta, 2021, 95′

Malteški ribič se vsak dan poda na morje s tradicionalnim ribiškim čolnom luzzujem, ki ga je podedoval od očeta in ta prej od svojega očeta. A evropski predpisi omejujejo tradicionalni ribolov – in ribiča potisnejo v sivo cono ekonomije in preživljanja svoje družine. Slikovit in pristen prikaz ribiškega vsakdanjika ter birokratskega masakriranja stoletnih ritualov in tradicij preživetja. Prvenec malteško-ameriškega režiserja je univerzalna pripoved o malem človeku, ki skuša preživeti, razpet med tradicijo in zahtevami sedanjosti. Film je glavnemu igralcu, resničnemu lokalnemu ribiču, prinesel posebno nagrado žirije na festivalu Sundance.

»Preden sem začel delati Luzzu, nisem vedel veliko o ribištvu na Malti. Pa ne samo to: pred tem nisem nikoli v življenju lovil rib! Vendar je lepi in počasi izginjajoči svet malteških tradicionalnih ribičev dolgo buril mojo domišljijo. Ko sem začel raziskovati za film, sem hitro sprevidel, da podobna vprašanja družine, usode in žrtvovanja, ki težijo mene, težijo številne ribiče. Z Jesmarkom in Davidom, resničnima ribičema, ki sta postala glavna igralca v filmu, sem začel odhajati na morje in snemati kratke dokumentarce o njunem delu. Tako sem se učil o njunih ribiških metodah: kako deluje vsak kos opreme na ladji, kako se vrže mrežo v morje; seznanil sem se z mnogimi in različnimi vrstami rib ter njihovo ceno na trgu. V tem času sta se Jesmark in David navadila na kamero. Te ekspedicije so bile zame velik navdih in marsikaj, kar sem doživel, sem neposredno uporabil v scenariju. /…/ Najbolj me ganejo filmi, ki se napajajo pri resničnosti. Mislim, da je to največja moč gibljivih slik: gledalcem prikazati nekaj vznemirljivo resničnega in nepričakovanega. S filmom Luzzu sem jih skušal popeljati v več zaporednih svetov, s katerimi se še niso srečali. Potrebna so bila leta raziskav; spoznal sem ne le tradicionalni ribolov na Malti, temveč tudi delovanje širše industrije morskih sadežev, vključno z njenimi vzporednimi gospodarstvi v senci, polnimi tihotapstev, sabotaž in goljufij. Želel sem najti način, kako film vpeti v sedanjost, hkrati pa se upreti nostalgičnemu pogledu na ribolov v Sredozemlju. /…/ Sočustvujem z Jesmarkom, ki se spopada z izgubo izjemno bogate dediščine, ob kateri je zrasel. Družina je temelj za osmišljanje našega življenja, vendar lahko tudi omejuje našo svobodo in rast. Jesmarkov čoln je njegova povezava s preteklostjo – z generacijami očetov in sinov, ki so plovilo z ljubeznijo in ponosom prenašali naprej. Toda luzzu za Jesmarka dobi nov pomen, ko postane polnoleten v hitro modernizirajoči se državi, v kateri ni prostora za tradicionalne ribiče. Mislim, da se s podobnimi dilemami spopadajo številne družine priseljencev, vključno z mojo. Moja starša sta doma med seboj govorila malteško, vendar sta menila, da bi učenje jezika otroke oviralo pri asimilaciji v Ameriki. Ne zamerim jima, čeprav to v meni še vedno vzbuja nekakšno žalost. Zdi se, da ima vsaka družina svoj luzzu. /…/ Filmi italijanskega neorealizma so pomembno oblikovali mojo predstavo o tem, kaj lahko filmska umetnost doseže. De Sica, Visconti in Rossellini so moji ključni navdihi. Njihovi filmi me še posebej ganejo, saj ne ponujajo le umetniškega izraza, temveč tudi etični pristop, ki jih povzdigne nad običajna filmska dela. Pričevanje o življenju običajnih ljudi, uporaba naturščikov in snemanje na resničnih lokacijah – ti filmi so bili aktualni, pomembni, omogočali pa so tako osebno refleksijo kot sodelovanje pri nekakšnem nacionalnem obračunu. V nas vzbujajo intenzivna čustva, hkrati pa nam prizanašajo z moralnimi sodbami – zdi se, da je usoda neorealističnih junakov vedno v rokah gledalcev. Upam, da smo v filmu Luzzu uspeli ujeti nekaj žara, ki ga je bilo čutiti v delih neorealističnega kanona, obenem pa vanj vnesli sodobno energijo.« – Alex Camilleri