Boris Robič je povsem običajen človek, preveč običajen, da bi bil komu v napoto. A nekega dne po večerji nekdo strelja nanj skozi okno. Ker policija ne najde osumljencev, primer kmalu zaključi. Boris pa se s tem ne more sprijazniti in sklene, da bo zadevo raziskal sam. Igrani prvenec Darka Sinka je tragikomedija o človeku, ki ugotovi, da so bile njegove predstave o lastnem življenju le iluzija. Štiri vesne na Festivalu slovenskega filma v Portorožu.

»Samota, iskanje ljubezni, strah, paranoja, dvom, relativizacija naših predstav o življenju – vse to ustvarja tematsko jedro filma. A k tem ‘težkim’ temam želim pristopiti v zabavnem in ironičnem tonu. V prvi vrsti gre za žanrski film, neke vrste eksistencialni triler z elementi črne komedije. Borisovo situacijo vidim tako smešno kot tragično. Če ne moreš nikomur zaupati – kako sploh živeti? In če si vse življenje ljudi okrog sebe ocenjeval napačno – mogoče ne moreš zaupati niti samemu sebi? Če je vse, v kar si verjel, pod vprašajem – česa se sploh še lahko oprimeš? /…/ Inventura ponuja zgodbo o človeku, čigar podoba sveta in njegovega mesta v njem je razkrojena. Ironija in moč tega moralnega zloma pripovedujeta o današnjem času, ko ne moremo več ločiti pristnega od lažnega, ko se krepi nezaupanje in začnejo odnosi, ki smo jih nekoč imeli za samoumevne, razpadati.«

– Darko Sinko

»Inventura, rahlo distopična reimaginacija Antonionijeve Povečave, cinična kot Id, je slika sveta, v katerem so streli resnični, strelci pa fantomski /…/. Boris od življenja ne pričakuje veliko, zaveda se, da se stara, toda njegova pasivnost je agresivna, njegova prijaznost mračna, njegova povprečnost pa radikalizirana. Pot ga pelje v dom za starejše, kjer živi njegova mama (»Od nečesa se moraš postarat«.), a tudi k drugemu Borisu Robiču (Saša Tabakovič), svojemu soimenjaku – svoji mlajši, prožnejši, sprejemljivejši verziji. Ha! Boris je tipični odvečni človek, na katerega kapitalizem ne računa več. Odpisal ga je. Ne, nikogar ne ustrelijo kar tako – ponesreči. Inventure zlepa ne boste pozabili. ZELO ZA«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina

»Inventura /…/ se skozi zgodbo o nasilnem dejanju, ki postavi na glavo prej brezskrbno in urejeno življenje ‘malega človeka’, na prefinjeno (samo)ironičen način poigrava s slovensko samopodobo. Sinko s pomočjo natančno odmerjenih čustvenih stanj in rahločutnega humorja sugestivno nastavlja ogledalo našim dvomom, strahovom in negotovostim, ki so se v zadnjem letu in pol zdravstvene, politične in družbene krize le še okrepili.«
– Ana Šturm, Ekran

»Darku Sinku, ki je idejo za film dobil v zgodbi Karla Čapka Morilski napad, je s ključno spremembo – s tem ko je glavnega junaka iz politika spremenil v slehernika – uspelo ustvariti zanimivo študijo odnosov – družinskih in družbenih. Pri čemer se za bistveno vezivo življenja v skupnosti izkaže zaupanje. Ta krhka vrednota, ki je v moralni stihiji hitro izgubljena in težko spet pridobljena, ko se do neslutenih razsežnosti razmahne njen protipol. V tem delu se film, čeprav ni in niti noče biti političen, vseeno dotakne aktualnega stanja v (slovenski) družbi, kjer prav izguba zaupanja načenja tkivo skupnosti.«
– Tina Lešničar, Delo

»Resnično sem uživala v tej jedki slovenski moraliteti z odličnim Radošem Bolčino v vlogi običajnega, prijetnega možakarja, ki se po nepojasnjenem strelskem napadu pogrezne v eksistencialno paranojo. Film s suhim humorjem spregovori o nestabilnosti, ki se lahko skriva pod mirno površino.«
– Jessica Kiang

»Sinkov film se ne ukvarja toliko s preiskavo kot z metaforično osebno inventuro ter iskanjem smisla v včasih neprijetnih in celo nevarnih naključjih. Izbira Radoša Bolčine za vlogo Borisa je zadetek v polno: kot gledališki igralec zna izvrstno poudariti bolj izjemne vidike Borisove običajnosti, vendar brez vsakršne teatraličnosti. Bolčina na svojih ramenih nosi ves film, ko pa se znajde v kadru z drugimi igralci različnih občutljivosti in ozadij /…/, njegova igra deluje naravno in lahkotno. Režiser poleg talenta za delo z igralci izkazuje tudi izjemen estetski čut /…/. Suveren in eleganten igrani prvenec.«
– Marko Stojiljković, Cineuropa