Kino Istra se v sodelovanju s Slovensko kinoteko s projekcijo veličastne filmske klasike pridružuje praznovanju stote obletnice rojstva velikega italijanskega umetnika (pesnika, pisatelja, dramatika in ne nazadnje filmarja) in misleca Piera Paola Pasolinija. Film, ki so ga ob premieri označili za amoralnega, je skoraj otipljiv prikaz življenja v povojnem Rimu – tudi zaradi sočne igre velike Anne Magnani.
Mama Rim (Anna Magnani) je bivša prostitutka, ki si, zdaj v srednjih letih, želi začeti življenje znova. S prihranki si kupi uglednejše stanovanje in začne s prodajo sadja. K njej se preseli šestnajstletni sin Ettore (Ettore Garofolo), ki ne pozna resnice o materini preteklosti, saj je od malega odraščal na podeželju. Mama je prepričana, da bo sinu s pomočjo dobre izobrazbe zagotovila udobno življenje, Ettoreja pa, prav nasprotno, zanimata le postopanje in kratkočasenje s prijatelji.
»Mama Rim je čustveno močnejši film od predhodnega Berača in radikalnejši v sporočilu o nezmožnosti spreminjanja danosti, usode in stigmatiziranih. Je film o strastni in spodleteli materinski ljubezni, ki v socialnem peklu ne more uspevati in lahko pristane le na križu, kjer se v najlepšem dialogu filma in slikarstva znajde po krivici in kot žrtev družbene pogojenosti Ettore (Ettore Garofolo), njen sin – sin prostitutke Rome Garofolo. Rimska mati (Anna Magnani) se namreč odloči, da se bo odpovedala svoji preteklosti in se posvetila sinu, ki je mladost preživljal na podeželju. Vselita se v novo stanovanje in mama pričakuje spodobno življenje meščanskih vrednot. Toda preteklost ju zasleduje in potisne v dvojno življenje. Četudi mati naredi vse, da bi sina osrečila in mu preprečila stranpoti, so njeni napori zaman. Fant stopa po robovih delinkvence, sploh potem, ko izve za materino preteklost. Stvari so dane, določene, predestinirane. Fant se vrne k prestopništvu in pristane na psihiatriji, nato pa konča na zaporniškem mrtvaškem odru. Mati poskuša v brezumju narediti samomor. Ranjena kot volkulja obstane v kontraplanu oddaljenega in ubijalskega mesta. S hrbtom obrnjena proti kameri, s pogledom pa zazrta v baziliko se na oknu zadnjega filmskega kadra zjoče. Dve tisočletji stare solze. Svet tragičnih junakov brez izhoda in upanja v novi družbi ni izginil, ampak se je še poglobil.
Pasolini je rad poudaril, da njegovo mesto ni v filmskem, temveč likovnem jeziku. Istočasno pa je njegova kamera (praviloma jo je na začetku filmskega ustvarjanja imel vedno na rami in je, ne glede na direktorja fotografije, tudi sam snemal) podaljšano pero, pisalni stroj in čopič. ‘To, kar je v mojem vidnem polju, v moji zamisli, v mojem kadru, so freske Masaccia in Giotta – in ne znam si zasnovati, oblikovati podob, kompozicij oseb, mimo moje osnovne, primarne strasti slikarstva, kjer je človek središče vsake perspektive. Ko se moje filmske podobe premikajo, se torej premikajo, kot če bi se objektiv sprehajal po sliki. Slika je podlaga, je scenarij, zato vedno napadam, zajemam s frontalne strani.’« – Majda Širca, spletna stran Slovenske kinoteke.
