V Kubedu nas čaka program treh izjemnih kratkih slovenskih filmov. Ogledali si bomo animirani film Čikorja an’ kafe (Dušan Kastelic, Slovenija, 2008) temelji na istoimenski pesmi Iztoka Mlakarja. Sledi dokumentarni film Žerjavi letijo na jug (Dorica Makuc, 1975) o ženskah iz spodnje Vipavske doline, ki so v letih med svetovnima vojnama odhajale za služkinje in dojilje v Egipt. Za konec bo na ogled še svež film Gregorja Božiča Navadna hruška (2025), mešanica dokumentarnega in igranega filma, v kateri se avtor toplo pokloni starim sadjarjem iz goriške regije.
Čikorja an’ kafe, Dušan Kastelic, Slovenija, 2008, 8′
Šaljiva in ganljiva kronika zakona preprostega kmečkega para sledi drobni, a pomembni zakonski prevari – žena možu vse življenje namesto kave kuha kavni nadomestek, čikorjo. Animacija, posneta po istoimenski pesmi pomembnega slovenskega kantavtorja Iztoka Mlakarja, zaživi s toplino likov, ki ju je Kastelic oblikoval po knapovskih marionetnih lutkah.
“Če bi junaki umirali takoj na začetku zgodbe, se zaradi tega ne bi nihče sekiral. Pri kratkem filmu je še težje – tam imaš nekaj kratkih minut časa, da junake tako priljubiš gledalcu, da z njimi sočustvuje.” – Dušan Kastelic
Žerjavi letijo na jug, Dorica Makuc, Slovenija (Jugoslavija), 1975, 32′
Dokumentarni film o ženskah iz spodnje Vipavske doline, ki so v letih med svetovnima vojnama odhajale za služkinje in dojilje v Egipt, je posnela goriška novinarka in publicistka, kulturna delavka, raziskovalka in avtorica številnih knjig in televizijskih dokumentarcev.
“Bili smo revna dežela, nekoč hlapci in dekle, veliko otrok, od katerih je le eden podedoval, drugi so morali od doma. Takrat je vse rinilo tja dol kot v procesiji, veste, bila je nuja. Zemlje ni bilo in treba se je bilo zaposliti, toda kje, saj ni bilo tovarn? Moški so hodili sekat gozdove v Istro in še dlje, kaj pa ženske? Če je dobila kakšno delo kot gospodinjska pomočnica – drugega takrat na Primorskem ni bilo. Rajši kot da gre mož v Ameriko ali v Argentino, grem sama, so govorile, kajti če gre on, bogvedi, če pride nazaj. Jaz bom pa prišla nazaj.” – Dorica Makuc
Navadna hruška, Gregor Božič, Slovenija, 2025, 15’
V bližnji prihodnosti, ki jo pestijo močno spremenjene klimatske razmere, se skupina znanstvenikov loti analize arhivskih posnetkov sadjarjev iz preteklosti, da bi ugotovili, kaj natančno je ljudi v starih časih vezalo na njihova drevesa.
»Gregor Božič se v tej čudovito posneti mešanici dokumentarnega in igranega filma toplo pokloni starim sadjarjem iz goriške regije, ki so sadje cenili bolj kot le izdelek za prodajo.« – Ivan Ramljak
Gregor Božič (1984) deluje kot režiser, scenarist in snemalec. Po študiju na filmskih akademijah v Ljubljani in Berlinu se je vpisal na podiplomski študij na Le Fresnoy – Studio national des arts contemporains. Kot direktor fotografije sodeluje s filmskimi ustvarjalci iz celotne regije, kot so Matjaž Ivanišin, Igor Bezinović in Nebojša Slijepčević. Od leta 2008 raziskuje stare in endemične sadne sorte. V sodelovanju s kmeti z italijansko-slovenskega obmejnega območja je zasadil poseben sadovnjak – genetsko banko starih sadnih sort – in napisal knjigo, v kateri so navedene vse najdene sorte in zgodbe, povezane z njimi.
V sodelovanju s projektom VZHOD—ZAHOD Meja skozi film in zgodovino, ki je del uradnega programa Evropske prestolnice kulture GO! 2025. Sledi predstavitev programov Kinoateljeja in Zavoda Otok, ki so del uradnega programa GO! 2025.
Program VZHOD – ZAHOD Meja skozi film in zgodovino, Kinoatelje kurira in razvija že več kot štiri leta. Projekt vključuje retrospektivo, ki nadgrajuje pretekle simpozije, ter objave zanimivih pogovorov in refleksij, dostopnih na spletni strani bordercinema.eu.
