Resnična zgodba je prepletena s staro makedonsko ljudsko pripovedjo o dečku Siljanu, ki ga oče prekolne in se spremeni v štorkljo. Film združuje dokumentarno opazovanje z elementi pravljice in skozi odnos med človekom in ptico razmišlja o izseljevanju, propadanju podeželja, človekovem odnosu do narave ter upanju, da je kljub vsem spremembam mogoče znova najti smisel in povezanost. Film spremlja makedonskega kmeta Nikolo, ko njegova družina odide v Nemčijo v iskanju boljšega življenja, Nikola ostane sam in sprejme delo na odlagališču odpadkov. Tam najde poškodovano belo štorkljo, ki jo poimenuje Siljan, in med njima se razvije nenavadna vez.

iz prve roke
»Bela štorklja je v Severni Makedoniji mitološko bitje. Moje otroštvo je bilo polno starih ljudskih pripovedk o teh veličastnih pticah. Fantazijski svet, s katerim sem odraščala, je zdaj postal navdih za film. /…/ Svoje življenje filmske ustvarjalke sem posvetila dvema temama: migracijam in ohranjanju narave. Zgodba bele štorklje je popolno utelešenje teh mojih strasti. /…/ Bele štorklje že stoletja živijo v sožitju s kmeti po vsej Evropi. Do nedavnega je bila pokrajina Severne Makedonije eno njihovih glavnih območij prehranjevanja. A sodobne gospodarske sile so povzročile, da družinske kmetije niso več mogle zagotoviti preživetja, zato so kmetje zapustili zemljo in odšli iskat delo v urbana središča. Rodovitna kmetijska zemljišča so se spremenila v odlagališča odpadkov, bela štorklja pa je izgubila svoj naravni vir hrane. Tako kot so ljudje začeli posegati po hitri hrani, so tudi štorklje padle v past ‘preprostega’ prehranjevanja z ostanki in smetmi – to pa ogroža njihova življenja. Naš film je nekakšna mešanica pravljice in resničnosti, v kateri bele štorklje postanejo popolno ogledalo človeštva. Spremembe v njihovem vedenju ponujajo resno svarilo o smeri, ki jo ubiramo.« – Tamara Kotevska

kritike
»To je portret življenja, v katerem je človekova usoda odvisna od kapric trga in drugih, še bolj nerazumljivih sil – torej portret vseh nas. /…/ Kotevska posnetke [Nikole in njegove družine] vplete v film, ki na novo interpretira makedonsko pripovedko iz 17. stoletja ali celo prej: zgodbo o tem, kako je kmet preklel svojega sina, ki je hotel v svet, in ga spremenil v štorkljo. Kot tak bo seveda potoval iz kraja v kraj, vendar ga druge štorklje nikoli ne bodo zares sprejele – in nikoli več ne bo prepoznan kot človek. /…/ Povest o Siljanu je delo filmske ustvarjalke, ki je sposobna preseči kategorije in ustvariti nove oblike. Film, opisan kot dokumentarna pripovedka, na izjemno sofisticiran način – zlasti ker gre za tako mlado režiserko – združuje dokumentarni žanr s prvinami pravljice.«
– Christian Blauvelt, IndieWire

»Posebni čar Povesti o Siljanu tako kot pri Medeni deželi deloma izhaja iz izbire glavnega lika. Njegovo življenje je morda težko in delo naporno, a Nikola je vesela pojava z otroškim smislom za humor, belimi, ščetinastimi lasmi in smešnim izgovorom za klobuk. Toda glavni razlog za uspeh filma temelji na elegantni montaži obilice gradiva, ki ga je Kotevska posnela s svojo ekipo. Zgodba teče tako spretno in gladko, da se včasih skoraj zdi, kot da sledi scenariju. Vendar določenih stvari ni bilo mogoče predvideti, na primer skoraj duhovne povezave med Nikolo in poškodovano ptico, ki jo možakar reši s smetišča in ki poglobi njegovo vez z zemljo.« – Wendy Ide, Screen Daily

»Kotevska ima kot dokumentaristka prepoznaven slog, ki ga namesto didaktičnosti zaznamuje poetičnost. Nekateri posnetki so tako izjemni, da bi jih lahko uokvirili in obesili v muzej. Podobno velja za like, ki bi jih zaradi njihove ekspresivnosti zlahka zamenjali za poklicne igralce. Vendar to niso igralski nastopi in dialogi niso napisani vnaprej – smo preprosto v rokah izkušene opazovalke. Povest o Siljanu ima moč, da nam odpre srca in oči za ljudi, ki bi jih sicer spregledali.« – Thom Powers, Mednarodni filmski festival v Torontu

»/…/ Nikola [pa] začne s prijateljem po hišah, ki so jih ljudje zapustili (ja, vsi se selijo v Nemčijo – kot v času Jugoslavije), iskati »pozabljeno« zlato, honorarno buldožirati smetišče in skrbeti za ranjeno štorkljo, metaforo ne le ranjene narave, ki jo je kapitalizem kontaminiral in zlorabil, in ranjenega ljudstva, ki ga je kapitalizem zapustil (v smislu kot Bog »zapusti« ljudi), ampak tudi vse težjega, vse stresnejšega, vse toksičnejšega, vse pogubnejšega sobivanja s kapitalizmom in njegovimi nevidnimi prekletstvi. ZA+«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina