Pot / Der Pfad
Tobias Wiemann, Nemčija, 2022, 99
Piše se leto 1940 in Rolf z očetom novinarjem in psom Adijem beži pred pregonom nacistov iz Nemčije v Francijo. Njun cilj je New York, kjer ju že predolgo čaka Rolfova mama. Na poti srečata svojega »tihotapca«, mlado pastirico Nurio. Ko očeta ujamejo, se Rolf in Nuria sama z Adijem podata na nevarno potovanje. Pustolovščina o pogumu in solidarnosti, ki je osvojila otroške in mladinske žirije na številnih svetovnih festivalih.
Zgodovinska pot, ki obstaja še danes
Film temelji na resnični zgodbi in osvetljuje pomembno poglavje nemške zgodovine. Številni ljudje, ki so jih v času tretjega rajha preganjali nacionalsocialisti, so se lahko iz Francije, ki je bila okupirana od leta 1940, prebili na svobodo po poti čez Pireneje. Nemška emigrantka Lisa Fittko, ki je živela na jugu Francije, in njen mož sta bila pogosto ključnega pomena pri pomoči beguncem pri prečkanju gora med Francijo in Španijo, da so lahko nato z ladjo odpotovali iz Lizbone v ZDA. Za prehod so uporabljali staro tihotapsko pot. Fittko je to pot najprej ubrala s filozofom Walterjem Benjaminom, ki so ga preganjali nacisti, a se je njegov beg končal v Kataloniji, saj ni mogel predložiti izstopnega žiga francoskih oblasti: iz obupa in strahu je naredil samomor. Ta zgodovinski prehod je od leta 2009 obeležen kot pohodniška pot Chemin Walter Benjamin na francoski strani in La Ruta Walter Benjamin na španski strani. Lisa Fittko je svoje spomine zabeležila v knjigi Escape Thorugh the Pyrenees. Scenarist Rüdiger Bertram jo je uporabil kot podlago za scenarij filma Pot.
Ko je režiser Tobias Wiemann s svojo ekipo snemal na poti, po kateri se je med begom vozil tudi Walter Benjamin, ga je prevzelo globoko strahospoštovanje:
»V nekem trenutku me je zmrazilo. Ko sem pomislil, da smo bili tam v zdajšnjem času, ko se človek lahko počuti varnega, ko smo se lahko posvečali svojim zadevam in šli, kamor koli smo želeli, pa naj bo to čez špansko ali francosko mejo. In ob tem sem pomislil, da v času nacističnega terorja v letih 1940/1941 enostavno ni bilo tako, da je bilo to območje, kjer se je bilo treba bati smrti. To je zelo poseben kraj.«
Izjava režiserja
Ko sem hodil v šolo, je bilo nacistično obdobje abstraktna tema. Fotografije, dejstva, veliko vprašanj in nejasnih odgovorov. Doma je o tej temi vladala tišina, ki je bila redko prekinjena. Kljub temu smo se s sošolci spraševali o tem. Zakaj je bilo tako? Zakaj ljudje niso ukrepali? Zdaj sem oče in pri svojem sinu vidim, da je vojna nekaj, česar ne more razumeti. »Zakaj vojna?« Težko mu razložim, zakaj na svetu obstajajo vojne, in ko z neskončnim prepričanjem reče: »Oči, ne bo več vojn.«, se nasmehnem in si mislim, da bi bilo to lepo. Zgodba o Rolfu in Nurii ne želi odgovoriti na vprašanje, zakaj. Veliko pomembneje je, da gledalci začutijo neomajno moč naših protagonistov. Moč, ki jo imajo le otroci. Nagon po pravičnosti in vero v čudeže. Občutiti morajo, kako se Nuria in Rolf trudita narediti nemogoče. Kako se skozi prijateljstvo učita drug od drugega, presegata sama sebe in si skupaj prizadevata za tisto, kar jima je bilo v času vojne odvzeto. Svobodo. Čeprav je zgodba o pobegu čez Pireneje dramatična, pripovedujem o pustolovščini, ki naša mlada junaka vodi na svobodo in v središču katere je njuno prijateljstvo.
Z zgodbo želim dati upanje. Vprašanje bega namreč nikakor ni preteklost, dogaja se prav zdaj, milijonom ljudi po vsem svetu. Danes se še lahko pogovarjamo s pradedki, prababicami in starimi starši o spominih njihovih staršev. To se bo že čez 10 ali 20 let spremenilo. Odgovorni smo, da prihodnjim generacijam posredujemo, kako pomembna je človekova svoboda, kako pomembni sta svoboda izražanja in raznolikost. Moje izkušnje z mednarodnih filmskih festivalov kažejo, da so te teme zelo pomembne za družine in mlade gledalce.
