Karpo Godina, Slovenija, 1999, 17 min | Franco Giraldi, Italija, 1960, 11 min | Mako Sajko, 1961, 12 min | Chiara Barbo, Andrea Magnani, 2014, 35 min
Kratki filmi retrospektive Oriente Vzhod / Occidente Zahod – Meja skozi film in zgodovino, ki iz različnih perspektiv obravnavajo življenje ob meji. Esejistični film Abesinija Karpa Godine, ki ga spremlja glasba Iztoka Mlakarja, govori o ozkotirni železniški progi Trst-Poreč, Parenzani. Poetični Kras z italijanske strani prikazuje naravo in simboliko Krasa. Film Kje je železna zavesa? prikazuje življenje na meji med Italijo in Jugoslavijo, film Naši ameriški dnevi pa prikazuje črno-beli Trst, ki sta ga po vojni preplavila barvitost Amerike in swing.
Naši ameriški dnevi, Chiara Barbo, Andrea Magnani, 2014
Abesinija, Karpo Godina, Slovenija, 1999, 17′
Leta 1900 so začeli graditi ozkotirno železniško progo Trst-Poreč, dolgo 123 kilometrov. Konec leta 1902 so jo slovesno odprli. Progi so ljudje dali tri imena: La Parenzana, Porečanka in Porečka. Leta 1935 je Italija progo ukinila, jo razprodala. Tire so za vojne potrebe naložili na ladjo in jih odpeljali v Abesinijo. Ladja se je nekje v Sredozemskem morju potopila. Ob trasi so ostale le postaje, te so zdaj v tej, zdaj v oni državi, ljudje pa si pripovedujejo zgodbe o Porečanki.
“Nekaj je ogled filma na velikem platnu, drugo pa svojevrsten čar, ki ga prinese skupinsko dihanje in čudenje v kinodvorani, srečevanja z avtorji in pogovori o filmu, ki se lahko zavlečejo v neskončnost.”
– Karpo Godina
Kras, Franco Giraldi, Italija, 1960, 11′
Pretresljiv kratki dokumentarni film Kras, režijski prvenec režiserja »meje« Franca Giraldija, je posvečen njegovemu domačemu okolju. Odraščal je sicer v Trstu, a rodil se je v kraškem zaledju, v Komnu. Giuseppe Pinori – kasnejši direktor fotografije Nannija Morettija, Marca Tullia Giordane, bratov Taviani – skozi nepozabne podobe ovekoveči težko vsakodnevno delo ribičev in kmetov majhne vasi Santa Croce / Sveti Križ. Gre za hitro propadajočo vas, stisnjeno med Titovo Jugoslavijo in pobočji, ki gledajo na Tržaški zaliv. Callisto Cosulich, takrat že uveljavljen tržaški kritik, ki je tudi emigriral v Rim, je prispeval vezno besedilo.
Ta dragocen liričen kratki film, posnet med božičnimi prazniki let 1959, najavlja poetiko režiserja v zrelih letih in nam pripoveduje o deželi, ki ni radodarna do ljudi in njihovega dela, ki je vpeta med morje in nebo, pa čeprav daleč od predstave, ki jo imamo o njej danes.
Kje je železna zavesa?, Mako Sajko, 1961, 12′
Dokumentarec na izredno lahkoten in malodane šaljiv način prikazuje prizore iz vsakdanjega življenja ob meji ter ljudi, ki jo prehajajo. Lahkotno vzdušje dodatno podkrepijo hudomušni glasbeni vložki in šaljiva naracija Sandija Čolnika. V filmu prevladujejo prizori iz mednarodnih in maloobmejnih mejnih prehodov, ki so v tistem času postali stičišče ljudi od blizu in daleč. Tukaj se Sajko dotakne različnih aspektov, ki označujejo to »ohlapno« mejo; od trgovanja, tihotapstva, dvojezičnosti in celo do čezmejnih ljubezni. Na ta način uspešno izpostavi sobivanje dveh narodov, ki kljub meji, ki ju deli, dihata skupaj.
Mako Sajko je svoj dokumentaristični prvenec Kje je železna zavesa v večji meri posnel na goriškem in tržaškem obmejnem področju. Pri dokumentarcu, ki še ne nosi izrazite družbenokritične note, kakor filmi njegove kasnejše produkcije, se Sajko ne spušča v kritiko čezmejnega kapistalističnega sistema, temveč skorajda slavi razmere ob meji, ki je na tem območju prehodna in obmejnemu človeku nudi marsikatero korist. To najlepše podkrepi stavek iz filma, ki pravi: »Namesto da bi to bila železna zavesa, kakor bi nekateri želeli, je meja med Italijo in Jugoslavijo skorajda romantična ustanova.«
Naši ameriški dnevi, Chiara Barbo, Andrea Magnani, 2014, 35′
Preko intervjujev in arhivskih posnetkov se razkriva zgodba o življenju v Trstu v času vojaške vladavine zaveznikov (1945–1954). Prikazuje zgodbe in obraze tistih, ki so bili takrat otroci in so igrali bejzbol na obrobnih trgih, ter dekleta, ki so našla zaposlitev s vsaj osnovnim znanjem angleščine. Vse to se je dogajalo v ozadju plapolajočih zastav z zvezdami in črtami ter ogromnih Studebakerjev, ki so vozili po mestu. To so glasovi protagonistov tistega časa, v črno-belem Trstu, ki je bil po vojni postavljen med barve Amerike in obdobje swinga.
V sodelovanju s projektom VZHOD—ZAHOD Meja skozi film in zgodovino, ki je del uradnega programa Evropske prestolnice kulture GO! 2025.
Program VZHOD – ZAHOD Meja skozi film in zgodovino, Kinoatelje kurira in razvija že več kot štiri leta. Projekt vključuje retrospektivo, ki nadgrajuje pretekle simpozije, ter objave zanimivih pogovorov in refleksij, dostopnih na spletni strani bordercinema.eu.
V okviru dogodka Večeri na placu.
