Med pospravljanjem škatel s fotografijami in filmskimi koluti se razkriva pozabljena podoba obmejnega prostora med Slovenijo in Italijo, ki so ga v preteklem stoletju razdelile vojne in politično nasilje. Otroški spomini najstarejših pa odstirajo tudi drugačno preteklost, veliko bolj skupno in prepleteno, kot smo se o njej učili v zgodovinskih učbenikih. Dokumentarni esej šiva spomine pripadnikov nekoč sprtih strani, da bi natanko 80 let po koncu druge svetovne vojne ponovno premislili o pomenu doma in pripadnosti.

Po projekciji se bomo pogovarjali z režiserko Anjo Medved.

»Človek v arabskem jeziku pomeni nekoga, ki pozablja, morda je zato od nekdaj skušal ujeti spomin. Klesal ga je v kamen, dolbel v les, pisal v knjige in zamrznil na filmski trak. Tako je ustvaril dolgo pesnitev, ki od prve izgovorjene besede pripoveduje o pozabi človeštva. Ljudje te meje, kjer so v zadnjem stoletju krvavo propadla cesarstva, države in družbene ureditve, pa se spominjajo tudi solidarnosti med sosedi, ki jih je nasilno ločila zgodovina. Pesnitvi dodajajo svoj glas, ki v različnih jezikih pripoveduje o skupnem.« – Anja Medved 

Anja Medved je avtorica dokumentarnih filmov, videa in gledaliških predstav. Študirala je gledališko in radijsko režijo na AGRFT v Ljubljani. Po diplomi je v okviru umetniškega kolektiva Microinternational iz Los Angelesa ustvarjala na področju videa in performansa. Režirala je več kot 25 dokumentarnih del, v katerih se večinoma posveča raziskovanju osebnih in kolektivnih spominov obmejnega prostora. Od leta 2007 vodi projekt čezmejnega zbiranja spomina med Gorico in Novo Gorico. Številne filme je realizirala v tandemu z Nadjo Velušček.