Nekega zimskega dne na začetku 20. stoletja v majhni ribiški vasici na severovzhodu Italije mlada Agata rodi mrtvo hčerko. Po katoliškem izročilu je duša mrtvorojenca obsojena na večno tavanje v predpeklu, a govori se, da je nekje na severu svetišče, kjer otroke oživijo za en sam dih – ravno toliko, da jih krstijo in rešijo njihovo dušo. Agata si na hrbet priveže zaboj s hčerkinim trupelcem in se poda na dolgo, upanja polno pot proti čudežnemu kraju …

Prvenec Tržačanke Laure Samani, obarvan z magičnim realizmom in postavljen na kruto furlansko podeželje z začetka 20. stoletja, je svetovno premiero doživel v prestižni sekciji Teden kritike v Cannesu, s Festivala slovenskega filma pa odnesel vesni za najboljšo manjšinsko koprodukcijo in fotografijo. Režiserka je za Telesce prejela ugledno italijansko nagrado David di Donatello za najboljšo mlado režiserko, časopis The Guardian pa ga je uvrstil med najboljše filme leta 2022.

»Če stvari nimajo imena, ne obstajajo. Agata je junakinja, ki se zoperstavi ustaljenemu redu svojega časa. Zapovedim družbe se upre v imenu nenapisanega zakona, ki je veliko bolj skrivnosten in nedoumljiv: absolutna ljubezen. Njena neizmerna želja je, da bi hčerki dala ime in jo spustila od sebe, ko postaneta dve ločeni bitji. Agatino potovanje v svetišče je postopno spuščanje v podzemlje, pot, ki jo pripelje do presenetljivega odkritja, da je meja med življenjem in smrtjo, resničnostjo in magijo zelo tanka in nejasna. /…/ Film sem umestila v svojo domovino, /…/ a mislim, da so zgodbe povsod enake. Snemala sem kronološko in tako prepotovala isto pot kot Agata – od lagune Caorleja in Bibioneja do karnijskih in trbiških gora. Film je rasel z nami in mi z njim. Med iskanjem krajev sem spoznala ljudi, ki so postali liki v filmu, ali pa morda obratno, enega pač ne moreš ločiti od drugega. Skoraj vso igralsko zasedbo sestavljajo ljudje, ki niso še nikoli igrali, včasih nastopijo kar cele družine. Tudi zato sem se – poleg želje po obuditvi jezikovne resnice tistega časa – odločila snemati v beneškem in furlanskem narečju, /…/ saj sem hotela ljudem omogočiti čim bolj naravno izražanje. Proces vsiljevanja standardizirane italijanščine, ki se je začel v drugi polovici 19. stoletja in se nadaljeval v času fašizma – politična operacija za vzpostavitev nadzora nad ozemljem in vzrok za veliko kulturno osiromašenje –, na srečo ni uspel povsem uničiti raznolikosti narečij. Zame je narečje dragocena in pogosto ganljiva obogatitev: v furlanščini na primer otroku rečejo ‘frut’, ker je otrok pač plod svojih staršev. /…/ V filmu Telesce boga ne bomo našli v čudežih ali molitvah, pa tudi ne v dogmi, ki posmrtno življenje deli na raj, pekel in predpekel. Bog je nekje drugje: v Linceju, ki ne verjame v nič in se ga zato izhodiščna ideja o čudežu ne dotakne; v Agati, ki uporabi svojo jezo, da bi znova začrtala meje mogočega; in v odnosu med tema dvema osamljenima življenjema, ki vsaj za trenutek postaneta manj boleči. /…/ Upam, da bo film ustvaril prostor za nadaljnjo izmenjavo mnenj, brez utvar, da je mogoče najti absolutne odgovore, in da bomo lahko skupaj živeli v dvomu.«

– Laura Samani