Étienne je igralec, a že dolgo ni stal na odrskih deskah. Trenutno vodi gledališko delavnico za zapornike. Njihova nadarjenost ga preseneti in odloči se, da z njimi na postavi oder Beckettovo igro Čakajoč Godota. Ko dobi dovoljenje, da zapornike popelje na turnejo po francoskih gledališčih, Étienne zaživi svoje sanje. Veliki finale bo njihov nastop v legendarnem pariškem Odéonu. Toplosrčen in humoren slavospev tovarištvu, medčloveškemu zaupanju in osvobajajoči moči umetnosti. Film je navdušil festivalska občinstva in prejel nagrado Evropske filmske akademije za najboljšo komedijo.

»Pred nekaj leti je mi je producent Marc Bordure pokazal dokumentarec o švedskem režiserju Janu Jönsonu, ki je na Švedskem s skupino zapornikov uprizoril Čakajoč Godota. /…/ Rekel mi je: ‘To je zgodba zate.’ Začel sem razmišljati o prenosu v sodobno francosko okolje. Beckettova drama mi je že od začetka delovala malce suhoparno – zakaj je torej ne bi premestili na drugo polje? Opremili z glasbo? Petjem? Plesom …? Bi morda v glavne vloge raje postavili zapornice? Vse si je bilo treba zamisliti na novo, saj je bil švedski zaporniški sistem v osemdesetih letih nekaj drugega kot danes francoski. /…/ Z Marcom in Robertom Guédiguianom, ki se nam je pridružil kasneje, smo začutili ves čustveni, komični in dramatični potencial skupine zapornikov, ki so ‘svetlobna leta stran od Becketta’, kot reče v filmu Étienne, a hkrati veliko bližje univerzumu igre Čakajoč Godota, kot bi si lahko mislili. Neverjetno je, kako drama nagovarja zapornike. Praznina, odsotnost, čakanje, brezdelje so njihov vsakdan. To univerzalno delo se je dotaknilo zapornikov tudi v resnici.«

– Emmanuel Courcol