V okviru projekta Problemsko učenje študentov v delovno okolje: gospodarstvo, negospodarstvo in neprofitni sektor v lokalnem/regionalnem okolju 2024—2027: Besede za platnom: podnaslovno prejavanje kot problemsko učenje, ki smo ga med marcem in julijem izvajali v sodelovanju s Fakulteto za humanistične študije Univerze na Primorskem, so študentke in študentje različnih smeri ostrili svoj pogled na film in umetnost gibljivih slik. Ob podpori in mentorstvu naše ekipe so skozi poglobljen razmislek in pisanje o ogledanem razvijali kritično mišljenje. Njihove izdelke si lahko preberete spodaj.

Ali bo sploh kdaj boljše? Ali Kaj ti sploh še pove beseda, če pa obraz pove več?

Platno zapolnijo obrazi; nepomembni in neprestano ponavljajoči se gibi in dogodki. Čas ne teče; čas se vrti. Vsak gib je že viden, vsaka gesta vnaprej programirana. V tem nenehnem vrtenju se brišejo meje med generacijami. Odnos med mladimi in starimi ni več boj, ampak skupna predaja. Mladi z ekrani v rokah, stari z vdanostjo v usodo – vsi smo v istem. Že od zmeraj. Na platnu se pojavijo praljudje, ujeti v rajskem vrtu – neskončno morje, kjer namesto jabolk rastejo neonski oglasi. Izgon iz raja se ni zgodil enkrat v zgodovini; dogaja se vsako sekundo, kjerkoli. Še ljubezen postane živalska, nagonska. Nad platnom visi težko, neodgovorjeno vprašanje: Ali bo sploh kdaj boljše? Film ne ponuja katarze. Ne ponuja rešitve. Ponuja le zanko, ki se zateguje. Gratinirani možgani so vizualni krik v zaklenjeno knjigo, ki ne dovoli, da bi avtor sam pisal zgodbo. Misli se sproti brišejo, ker je usoda že načrtovana. Če po ogledu tega filma še vedno občutite udobnost, pomeni le eno – vaši možgani so pripravljeni za serviranje.

Daša Mlakar o filmu Gratinirani možgani Pupilije Ferkeverk (Gratinirani mozak Pupilije Ferkeverk, Karpo Godina, Srbija, Slovenija (Jugoslavija), 1970).

Dokumentarni film Deček iz cirkusa (2025) v režiji Julie Lemke in Anne Koch prikazuje nenavaden način življenja družine Frank, ki že vrsto let živi v potujočem cirkusu in potuje po svetu. Film gledalca popelje v njihov vsakdan ter skozi intimen in iskren pristop pokaže, kako je mogoče ustvariti dom tudi zunaj običajnih okvirov družbe. Namesto da bi se osredotočil zgolj na zunanji blišč, klovne in cirkuške točke, se osredotoča na odnose med družinskimi člani, njihovo povezanost s tradicijo in izzive nenehnega življenja na poti.

Zgodba nas vodi skozi odraščanje enajstletnega Santina, ki namesto klasičnega doma pozna le šotore, mesta in kratkotrajna prijateljstva. Njegov vsakdan je tesno prepleten z 80-letnim pradedkom Ehejem, enim zadnjih velikih cirkuških mojstrov, ki nanj prenaša zgodbe o preteklosti in slonu Sahibu. Ko Santino dopolni enajst let, film ne podaja jasnih razlag o njegovi prihodnosti, temveč nas tiho sooči z vprašanjem, ali bo deček nadaljeval skoraj 200 let staro družinsko dediščino. Med ogledom sem občutila mešanico občudovanja, radovednosti in tudi nekaj melanholije.

Film se navezuje na pomembne svetovne teme, kot so ohranjanje tradicije, osebna svoboda, identiteta in trajnostni način življenja sodobnih nomadov. Posebej izpostavlja pomen medsebojne povezanosti in pripadnosti skupnosti, ki si brezpogojno stoji ob strani. Čeprav je cirkuški svet drugačen od našega vsakdana, ostajajo vprašanja o vzgoji otrok, pričakovanjih okolice in svobodi izbire izjemno aktualna tudi danes.

Film upravičeno nosi nagrado ECFA, saj mlademu in starejšemu občinstvu ponuja pomemben razmislek o družini, koreninah in tistem pristnem občutku pripadnosti, ki ga v sodobnem vsakdanu prepogosto izgubljamo. Deček iz cirkusa nagovarja predvsem gledalce, ki jih zanimajo dokumentarni filmi, družbene teme in zgodbe o drugačnih življenjskih poteh. Film ni le pripoved o eni cirkuški družini, temveč tudi povabilo k razmisleku o tem, kaj pravzaprav pomeni dom. Zaradi svoje iskrenosti, topline in brezčasnih tem pusti močan vtis ter gledalca spodbuja, da na svet okoli sebe pogleda z nekoliko širše perspektive.

Veronika Sofia Kalc o filmu Deček iz cirkusa (Circusboy, Julia Lemke, Anna Koch, Nemčija, 2025).

Film Marjetice (1966) v režiji Věre Chytilove je drzen in izviren film, ki velja za eno ključnih del češkoslovaškega novega vala. Že na začetku pritegne pozornost z nenavadnim vizualnim slogom, dinamično montažo in nekonvencionalnim načinom pripovedovanja. Namesto klasične zgodbe gledalca vodi skozi vrsto absurdnih in simboličnih prizorov, prežetih s humorjem in presenetljivimi podobami. Film ne podaja jasnih razlag, temveč spodbuja samostojno razmišljanje o njegovih pomenih in sporočilih.

Med ogledom sem občutila mešanico radovednosti, zabave in zmedenosti. Nekateri prizori so me nasmejali, drugi pa so me zaradi svoje nenavadnosti spodbudili k globljemu razmisleku. Ves čas sem imela občutek, da film namerno izziva ustaljene predstave in gledalca spodbuja, da stvari opazuje z drugačnega zornega kota. Prav ta nepredvidljivost ga naredi zanimivega in drugačnega od večine filmov. Čeprav ga ni vedno lahko razumeti, njegova izvirnost ohranja pozornost od začetka do konca. Film odpira številne pomembne družbene teme, kot so upor proti pravilom, osebna svoboda, identiteta, potrošništvo in odnos do avtoritete. Dotika se tudi položaja žensk ter vpliva družbe na posameznikovo vedenje in odločitve. Čeprav je nastal v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ostajajo njegova vprašanja aktualna tudi danes, saj se ljudje še vedno soočamo s pričakovanji okolice in željo po samostojnem izražanju.

Marjetice so namenjene predvsem ljubiteljem umetniškega in eksperimentalnega filma, vendar lahko pritegnejo tudi gledalce, ki jih zanimajo širša družbena vprašanja. Film ne služi le zabavi, ampak spodbuja kritično razmišljanje in dopušča različne interpretacije. Zaradi svoje ustvarjalnosti, poguma in brezčasnih tem ponuja posebno filmsko izkušnjo, ki gledalca spremlja še dolgo po ogledu ter ga spodbuja k razmisleku o družbi in lastni vlogi v njej.

Kaja Stanič o filmu Marjetice (Sedmikrásky, Věra Chytilová, Češkoslovaška, 1966).

Dokumentarni film Moj dom je ocean (2024) v režiji Livie Vonaesch prikazuje nenavaden način življenja družine, ki že vrsto let živi na jadrnici in pluje po svetovnih oceanih. Film gledalca popelje v njihov vsakdan ter skozi intimen in iskren pristop pokaže, kako je mogoče ustvariti dom tudi zunaj običajnih okvirov družbe. Namesto spektakularnih dogodkov se osredotoča na odnose med družinskimi člani, njihovo povezanost z naravo in izzive življenja na morju.

Med ogledom sem občutila občudovanje, radovednost in tudi nekaj nostalgije. Film me je spodbudil razmisleku o tem, kaj pravzaprav pomeni dom in kako različni so lahko življenjski slogi ljudi po svetu. Mirni prizori oceana ustvarjajo občutek svobode, hkrati pa film pokaže, da takšno življenje prinaša tudi odgovornosti in zahtevne odločitve. V meni je vzbudil željo po večji povezanosti z naravo in bolj preprostem načinu življenja.

Film se navezuje na pomembne svetovne teme, kot so varovanje okolja, podnebne spremembe, trajnostni način življenja, družina in odnos človeka do narave. Posebej izpostavlja pomen skrbi za oceane ter razmislek o tem, kako naše odločitve vplivajo na planet. Obenem odpira vprašanja o vzgoji otrok, svobodi izbire in iskanju ravnovesja med osebnimi željami ter odgovornostjo do skupnosti. Moj dom je ocean nagovarja predvsem gledalce, ki jih zanimajo dokumentarni filmi, okoljevarstvene teme in zgodbe o drugačnih življenjskih poteh. Film ni le pripoved o eni družini, temveč tudi povabilo k razmisleku o našem odnosu do narave, doma in prihodnosti planeta. Zaradi svoje iskrenosti in aktualnih tem pusti močan vtis ter gledalca spodbuja, da na svet pogleda z nekoliko širše perspektive.

Kaja Stanič o filmu Moj dom je ocean (Home Is the Ocean, Livia Vonaesch, Švica, 2024).

Te davne 1811, zgodba spremlja Mary Anning, 12- letno znanstvenico in raziskovalko fosilov. Ta tema je izbrana na podlagi resnične zgodbe o raziskovalki, ki je živela med 19. stoletjem in je bila ena med prvimi ženskimi raziskovalkami in prvimi paleontologinjami. Ta veja proučuje pravkar to, kar je poglavitna tema filma: fosile. Film obravnava veliko pomembnih tem, kot so: pravice žensk, znanstvena uveljavljenost žensk in njihovo delovanje na profesionalnih področjih, odnos vere in znanosti in odnos med različnimi družbenimi staleži. Ta film poučuje otroke o enakopravnosti žensk, pomembnosti kritičnega mišljenja, izobrazbe in znanosti, ter da vsak, ne glede na to, kakšnen je, ima svojo zgodbo, ki ga je naredila takšnim, kakršen je.

Mlada znanstvenica Mary Anning skozi zgodbo odkriva, da je zmožna pronajti tudi najbolj skrite fosilne zaklade, ne glede na to, kakšni so nagovori odraslih. V tem ji pomaga njen bratec, Joseph, in njen oče Richard. Mati, vedno zaskrbljena, poskuša nadzorovati otroke in hkrati išče rešitev za izplačanje neštetih dolgovih. Mary in njen bratec se odločita, da bova skupaj nabrala dovolj fosilov, da bi rešila mati in celotno gospodinjstvo svojih dolgov. V tem jima pomaga kapitan, zvani Čudež. Kapitan, močen in pogosto slabe volje, navaja Mary na veliko povpraševanja o človeški naravi in razlogih, zakaj takšen je. Otroci preživljajo veliko avantur v svojemu iskanju fosilov, se medtem pa hkrati poskušajo izogniti zaskrbljeni mami, ki jim brani iskanje fosilov, saj ve, koliko to nevarno je. Med vsemi nevarnostmi, otroci skupaj iščejo rešitve za svoje probleme in se hkrati veliko učijo o fosilih in ljudem, ki jih obkrožajo. Ta zgodba tudi poučuje o tem, kako v življenju obstaja veliko nepravičnosti, saj otroci morajo prodajati fosile, kako bi zaslužili dovolj denarja za svoje družinske dolgove.

Je veliko nenavadnih likov in zanimivih zgodb o fosilih, iz starih časov, ko paleontologija še ni bila znanstveno uveljavljena. Največji nasprotnik Mary je učitelj svetnik, ki jo je na njen nagovor o fosilih strogo opomnil: „Ženske naj bi morale molčat o stvareh, ki jih ne vejo, kako bi bile žene vredne svojega moža.“ Tudi svetnik ima svoje skrivnosti in ni vse tako, kakor se na prvi pogled dojame. Naj bi ga na koncu zgodbe otroci skupaj prepričali, da se v svojemu prepričanju moti in stare vrste živali, ki jih dokažejo fosili, dejansko obstajajo.

Andrea Mitrović o filmu Mary Anning, raziskovalka fosilov (Mary Anning, chasseuse de fossils, Marcel Barelli, Švica, Belgija, 2025).

Lampje je zgodba o pogumni 11- letni deklici Emiliji, ki živi v svetilniku s svojim očetom, svetilničarjem. Nenavaden splet okoliščin pripelje deklico kot služabnico v admiralovo hišo. Admiral ima eno veliko skrivnost, ki je povezana z nenavadno naravo njegovega sina. Zaradi družinskega dolga, deklica mora služiti v admiralovem gradu 7 let. V mestu, kjer Lampje oz. Emilija živi, obstaja legenda o pošasti, ki je skrita v admiralovemu gradu. Admiralov grad so meščani zaradi skrivnosti imenovali: Črna hiša. Emilija v gradu spoznava kup čudovitih in fantastičnih likov, kot je njena nova skrbnica, Marta, Leni, Martin sin, ki ima oviranost v razvoju in ni zmožen govoriti, Amalija, admiralova žena, ki živi zase življenje izolirano od sveta in admirala, avtoritarnega in odločnega možakarja.

Ta zgodba lahko veliko nauči otroke o sprejemanju različnosti in medosebnih socialnih in drugih razlikah in ovirah. V tej zgodbi je veliko trenutkov prijateljstva in medsebojnega sodelovanja med otroci, ne glede na razlike med njimi. Določeni liki te zgodbe niso pravkar takšni, kakršni se na začetku dojamejo. Še eno pomembno sporočilo tega filma je da si vsi otroci zaslužijo enake priložnosti, ne glede na to, kolikor imajo denarjev in iz kje prihajajo. Cel film spremljajo gotska estetika in veliko nadrealističnih in sanjskih scen. Med celotno zgodbo se prepleta veliko metafor in skritih pomenov. Od začetka do konca, film opisuje zgodbo Emilijinega osvobajanja.

Andrea Mitrović o filmu Lučka (Lampje – de film, Margien Rogaar, Nizozemska, 2024).

Operacijo sofinancirata Ministrstvo za izobraževanje, znanost in mladino in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada plus (ESS+).