V okviru projekta Poezija narečij in pokrajina podob sočasno z mladinskimi delavnicami potekajo tudi delavnice s stanovalci domov za starejše. V zadnjem mesecu so se te odvile v Gradišču nad Prvačino, Špetru Slovenov in v Tolminu. Pod vodstvom mentorice Antonelle Bucovaz – predsednice društva Stazioni_Postajein v sodelovanju z Zavodom Otok, so se stanovalci skupaj podali na ustvarjalno pot, ki presega ustaljene okvire kulturnih dejavnosti v domovih za starejše.
Delavnice so zasnovane kot cikel šestih srečanj, ki s premišljeno strukturo in poglobljenim pristopom stanovalcem omogoča celovito izkušnjo. Srečanje vključuje spoznavanje in predstavitev izbranih pesnikov, ki so s svojim delom povezani s tem prostorom. »Vsako naše druženje se je razvijalo kot pravi mali obred. Udeleženci so ob branju poezij avtorjev, kot so Ungaretti, Pasolini, Kosovel, Volarič Feo, Šorli in mnogi drugi, iskali najbolj primerne izraze, s katerimi bi pesmi preoblikovali v narečni jezik svoje skupnosti,« vtise s prvih delavnic povzema Antonella. Prevajanje ni bilo zgolj prenos pomenov – pogosto so besede prebudile spomine, zgodbe in pogovore, ki so segli daleč onkraj verza.
Foto: Lara Carrer
Ujeti pomen, najti besedo
»Značilnost prevajalskih miz je bila, da se je vsaka pesem najprej morala »razvozlati«. Stanovalci so želeli razumeti pomen vsakega verza, ga osmisliti, šele nato pa so iskali narečne ustreznice,« pove Antonella. Prevajanje tako ni le tehnično delo, saj pogovori pogosto odpirajo vrata spominom, zgodbam in občutkom, ki pesmi obogatijo s pomenom, ki presega dobesedne prevode.
V zadnji fazi vsake delavnice udeleženci ustvarijo narečni prevod poezije z ritmičnim zapisom, snemalec pa poskrbi za zvočni posnetek, medtem ko fotografinja portretira prevajalca, ki bo skupaj s svojo kratko biografijo predstavljen v končni publikaciji.
Foto: Lara Carrer
Prevedena čustva, ne le poezije
Ne glede na kraj srečanja je postalo jasno, kako močno poezija deluje kot sprožilec spomina in občutij. Tudi tisti stanovalci, ki so sicer bolj tihi ali zadržani, so ob verzih in narečnih besedah zažareli, delili svoje zgodbe, podajali predloge in sodelovali pri iskanju tistega »pravega zvoka«. Poseben pečat delavnicam so dajali tudi pogovori o sami naravi jezika, o vplivu nemščine, italijanščine, furlanščine in drugih jezikov, ki so skozi generacije oblikovali narečja Benečije, Posočja in Krasa.
»Delavnice so tako postale ne le kraj prevajanja, temveč prostor srečevanja, humorja, čustev, tišine in odkritij. V ospredje ni stopila le poezija, ampak tudi občutek skupnosti, pripadnosti in spoštovanja do jezika, ki ga nosijo v sebi,« z navdušenjem pripoveduje Antonella.
Foto: Lara Carrer
Projekt se nadaljuje, v aprilu se bodo srečanja odvila tudi v koprskem domu upokojencev. Zaključek vsakega sklopa pa bo še posebej slovesen. V domu za starejše bodo pripravili javne pesniške večere za stanovalce, njihove svojce in lokalno skupnost. Pesmi bodo zazvenele v živo, udeleženci pa bodo na velikem platnu prvič videli tudi filmske interpretacije izbranih pesmi, ki jih istočasno ustvarjajo mladi v okviru filmskih delavnic. Udeleženci že nestrpno pričakujejo naslednja srečanja, snemanja in – kot pravi eden izmed njih – »še kakšno dobro zgodbo ob kavi in piškotih«.
Projekt PODIPO financira Evropska unija iz Sklada za male projekte GO! 2025 Programa Interreg VI-A Italija-Slovenija 2021-2027, ki ga upravlja EZTS GO.
